Ko sem bila majhna, so me starši pogosto vozili na gorenjsko k starim staršem. Danes se vsak dan bolj zavedam, kako rada sem jih imela. Lahko rečem, da sem z njimi preživela veliko časa. Z mojim dedkom sva hodila na sprehode, obdelovala vrt, prala njegov avto itd.
Babica pa je vedno pripravila, kakšno dobro jed in še danes, ko grem na gorenjsko in vidim štruklje, vedno znova rečem, to so moji štruklji. Ne znam vam opisati občutkov, kako lepo mi je, ko obiščem te kraje, koliko lepih občutkov je v meni. Po navadi gremo z družino skupaj pa Kofce, kjer so seveda moji štruklji.
Nikoli se še ni zgodilo, da bi bila na Kofcah in ne bi jedla štrukljev. Danes dedka in babice ni več, imam pa nešteto prelepih spominov in ponosna sem, da sem lahko v mladosti toliko časa preživela z njima. Seveda jih pogrešam, vednar to je življenje. Po drugi strani pa sem ponosna in hvaležna za vse, kar sta mi dala in kar sta me naučila.
Danes se še kako dobro zavedam, zakaj imam rada določeno hrano- moji štruklji in zakaj obožujem pohode. Z njima sem veliko prehodila, posebej ko je bil vikend. Vedno smo šli kam na moje štruklje. Nikoli štrukljev ne pripravljam doma, pa bi jih lahko. Vendar nimam te želje, kot da imam za njih rezervirano, da jih jem vedno, ko obiščem gorenjsko. Včasih nisem razumela, zakaj mi je določena hrana tako dobra, a mi je enkrat moja mami povedala, kaj sem na gorenjskem najraje jedla.
Zame bodo moji štruklji vedno najboljša hrana, ker so mi enostavno dobri in ker me spomnijo na otroštvo. Spomnijo me na brezskrbne dni, ko sem uživala z dedekom in babico. Ko jih pogrešam, grem na gorenjsko in na vrsto pridejo moji štruklji. Tako vem, da mi je lažje. …