Ste že kdaj čutili ta občutek, ko ga imajo tekači, čeprav niste tekač? Jaz sem v mladosti bila tekačica in poznam ta občutek svobode in veselja. Še posebej zato, ker sem bila tako dobra, da sem na marsikaterem tekmovanju pobirala medalje. To je bil moj najlepši čas in z veseljem se ga spominjam. Ko sem odrasla, sem tek opustila in kar naenkrat je minilo kar 20 let, da nisem tekla. Imela sem opravke, življenje samo je tako hotelo, nisem imela volje. Potem pa so se začele še določene zdravstvene težave in vedno več sem počivala. Dokler en dan nisem rekla, da je tega počivanja dosti. Ko sem začela hoditi na sprehode in so mimo mene tekli tekači, sem spet dobila to željo, da bi tekla. Ker je bila želja tako močna, sem seveda takoj začela. To pa je bila napaka, ker sem imela slabo medenično dno. Po dveh dneh sem močno čutila, kako me je vse bolelo in bilo nizko. To pa je bilo spoznanje, da ne bom mogla teči.
Seveda pa moja trma ni dala miru in začela sem raziskovati, kako bi lahko ojačala medenično dno, ker bi tako spet lahko tekla. Dva meseca sem hodila na vaje, da sem ojačala medenično dno in potem začela počasi spet teči. V program sem vključila dihalne vaje, aktivacijo globokega jedra, stabilizacijo kolkov in postopno stopnjevanje razdalje ter tempa. Tam, kjer sem tekla, so bili res dobri tekači in vedno sem jih opazovala z željo, da bi lahko enkrat bila to jaz. Vendar pri meni ni šlo tako hitro. Če sem hotela priti do tega, sem morala delati počasi in poslušati telo, z dnevi počitka, ko je to zahtevalo. Po pol leta sem začela normalno teči in tekači niso bili več samo oni, vendar sem tekačica postala tudi jaz. Še vedno vsak dan delam vaje za medenično dno, ker drugače bo tek odpadel. Vsak mora sprejeti določene omejitve – temu je tako in nič drugače. Tudi jaz sem jih sprejela, a sem ob tem našla nazaj tudi svobodo in mir, ki ju prinese tek.…