Že od nekdaj so mi živali zelo všeč. Kot otrok sem namreč živel na vasi, tako da so bile okoli mene vedno kakšne “kmečke” živali. Med drugim pa so mi bili še najbolj všeč konji. Ti so mi namreč bili res zelo lepe živali, tako da sem kot otrok preživel kar nekaj časa z njimi. A ko sem odrasel in se preselil, je to nekako ostalo za mano. Zaradi tega sem na vse skupaj že malo pozabil, dokler pa nisem začel hoditi s punco, katera je imela čisto svojega konja. V trenutku, ko sva ga šla prvič skupaj pogledati, so me oblili vsi tisti spomini iz otroštva. Kar pa me je najbolj presenetilo, je bilo to, da je ona trenirala jahanje konjev. Zato me je velikokrat tudi zbadala, če bi kdaj to poskusil tudi sam.
Ampak iskreno me jahanje konjev ni nikoli kaj preveč zanimalo. Zdelo se mi je, da pač nisem človek za to, po drugi strani pa sem imel v sebi tudi strah. Skrbelo me je namreč, da bi lahko morda naredil kakšen napačen gib, ki bi presenetil konja in bi zato padel z njega. Ker pa so to res velike živali, me je to še toliko bolj skrbelo. A z časom sem se čedalje bolj približal temu, da bi morda res probal jahanje konjev. Pri tem mi je tudi punca veliko pomagala, oziroma me je počasi spoznala s konjem na drugačen način.
Tedaj pa sem kar naenkrat, en dan, dobil res tisto željo, da bi morda kaj takšnega probal. Ne vem kaj mi je točno bilo, a punci sem samo rekel, če mi lahko malo pokaže, kako se to dela, saj bi poskusil tudi sam. No to pa je bil trenutek, ki ga ne bom nikoli pozabil. Danes je zato jahanje konjev res nekaj, kar zelo rad počnem. …